četrtek, 6. september 2012

Doma je :)

Jutranja pot v Topolščico je bila hitra...zna se zgodit, da dobim kakšno obvestilce. Ampak sorry policaji, men res noga ni šla dol z gasa in sem pazila, da sem bila nekje na 160 po avtobamu. Sem pa nazaj toliko bolj počasi vozila.
Domov sem namreč peljala mojo Bajko.
Pikica mala je bila ful vesela, ko sem prišla ponjo. Še nikoli je nisem slišala spuščati takih glasov. Saj ni važno, samo da je doma.
No, to le njena lepša stran. Z vrha zgleda čisto drugače.
Dlaka zraste, naj raste hitro.
Popoldne sva bile že pri eni ful prijazni punci. Kristini Porenta, dr. vet. med in fizioterapevtki. Po dveh urah dela je Bajki stala na nogah. Sicer za kratek čas, ampak sekunda na sekundo in bomo stali.

Samo da je doma in da je lahko na svoji postelji. Pridna punca moja.